O KLUBU

Radovljica je bila na športnem zemljevidu preteklih let prepoznavna po vrhunskih plavalcih in padalcih, po  smučarjih, rokometaših, odbojkarjev ter po odličnih športnikih v nekoliko spregledanih disciplinah. O atletiki se praktično ni govorilo, atletskega življenja ni bilo, razen kadar je športna zveza sestavljala ekipo za Delov kros in vpoklicala športnike iz različnih disciplin.

S tega vidika lahko rečemo, da Radovljica ni imela atletske zgodovine. V polpreteklem času so se atletski navdušenci morali odpraviti »s trebuhom za kruhom« v druga atletska središča, kot so kranjski Triglav ali ljubljansko Olimpijo. Želje in pobude za oživitev atletike so sicer obstajale, vendar konkretnih korakov ni bilo, predvsem zaradi zavedanja, da ni bilo pravih pogojev oz. nobene atletske infrastrukture, razen štiripasovne peščene atletske steze pri osnovni šoli A.T. Linharta.

Prizadevanja nekaterih posameznikov, v glavnem iz kroga bivših atletov, pa so preskočila začetniške ovire in obrodila pričakovanja. Na tem mestu velja vsekakor pohvaliti smelo odločitev takratnega župana Janka S. Stuška, ki je v razvojni program občine uvrstil izgradnjo atletskega stadiona. Tako je s sprejetjem občinskega proračuna za leto 2009/10  občinski svet, katerega član sem bil tudi sam,  zagotovil sredstva  za izgradnjo atletskega stadiona.

Takoj po sprejetem občinskem proračunu sem pričel intenzivno zbirati krog sogovornikov in 31. januarja 2009 smo s skupino nekdanjih atletinj in atletov ter somišljenikov kot so: Marija Medja, Martina Kristan, Olga Grm, Iztok Omerza, Ivan Pogačar, Klemen Dolenc, Bojan Stare, Franci Markelj, Milan Kotnik, Zdravko Mitrič, Slavko Kunčič, Bojan Onič  in legenda slovenske atletike Marko Račič, ustanovili atletski klub Radovljica, ki mu od takrat naprej tudi predsedujem. Na ustanovnem zboru je bil prisoten tudi olimpijec Marko Račič, na kar smo še prav posebno ponosni.

S prvo organizirano vadbo smo pričeli takoj po zimskih počitnicah 2009 v osnovni šoli A.T. Linharta. Prvim treningom se je odzvala skupina osmih do desetih otrok.

V začetku novembra 2009 so zabrneli stroji in gradnja atletskega stadiona se je pričela. Delo je potekalo skoraj vso zimo, saj je bil rok za prevzem stadiona postavljen dokaj na kratko.

Dne 21.6.2010 se je z otvoritvenim mitingom športnim namenom končno predal nov atletski stadion s šestimi stezami, metališčem za kroglo ter disk in skakališčem za skok v daljino in višino.

Upravni odbor si je v viziji razvoja kluba postavil visoke cilje. Zavedal se je, da bo naloge, ki so bile začrtane, možno izpolniti samo z ustrezno strokovno širino trenerskega zbora. V letu ustanovitve so v klubu z delom pričeli trenerji Marija Medja, Martina Kristan, Ivan Pogačar, Iztok Omerza in Zvone Prezelj. Trenerskemu zboru so se kmalu pridružili še Brigita Langerholc Žager, Klemen Dolenc, Bor Bajič in Marjana Lužar Kobelenski in na koncu Klaudija Makuc. Skupno vsem imenovanim trenerkam in trenerjem je, da so se v mladih letih vsi aktivno ukvarjali z atletiko, da imajo vsi ustrezne licence, v večini licenco trener atletike, dva imata licenci vaditelj atletike. V klubu tako po trenerski plati pokrivamo vse atletske discipline.

Vzporedno z rastjo trenerskega kadra smo pričeli ustanavljati tudi zbor atletskih sodnikov. Pod vodstvom dolgoletnega atletskega sodnika Francija Marklja se je po uspešnih usposabljanjih ustanovil Zbor atletskih sodnikov, ki trenutno šteje 30 sodnikov. V letu 2016 je vodenje prevzel Fredi Krnc.

Če se kot predsednik ozrem nazaj in si postavim vprašanje glede prevevanja občutkov o prehojeni poti, bom odgovoril takole: Vodenje atletskega kluba mi je od ideje do realizacije pred 10 leti minila kot obveznost in odgovornost, predvsem pa kot velika čast, ponos ter privilegij, da sem lahko z vsemi, ki so vključeni v delo kluba, uresničeval naše sanje in ideale. Nedvoumno lahko  trdim, da je bilo to obdobje izredno plodno, je obdobje v katerem smo v velikem slogu »skočili« v slovensko atletiko. Na koncu, če odmislim vse medalje in priznanja, ki so jih naši mladi atleti osvojili v teh letih, pa je naše največje poslanstvo v tem, da smo veliki skupini otrok dali možnost, da napravijo prve korake v športnem opismenjevanju, da odkrivajo čare in lepote atletike, saj še vedno velja, da je atletika kraljica športa.  Prepričan sem, da smo jim dali neprecenljivo popotnico, ki jim bo na poti njihovega življenja nudila trden korak.

Zvone Prezelj, predsednik